Stoяn, gяče Nikola i star egumen
Stoяn mi юnak šetaše
po taя gora zelena.
Neščo mu gora mirisat,
mirisat bosilьkoйna,
bosilьkoйna i temяnoйna.
Pohode, ščo mi pohode,
vo gora naйde manastir,
manastir s devet popi,
deseto mi йe gяče Nikola.
Kniga mi gяče peйeše,
drobni mi soldzi roneše!
Dogledal mi go, dogledal,
dogledal mi go kaluger,
kaluger stari egumen.
Egumen mu govoreše:
- Eй gidi, gяče Nikola!
Ščo neščo kniga otpevяš
i drobni soldzi mi roniš?
Drobni mi soldzi poronil,
belo si lice obleal,
togaй mi gяče govorit:
- Dalь čueš, stari egumen!
Kak da ne plačam i žalяm,
kako da soldzi ne ronam,
da n'ronam soldzi gorešči?
Godina mi йe čudesna;
ova йe loša godina,
ova йe morna godina;
kolku ke morot zaminit,
imame težka skъpia:
kiloto žito sto groša,
vedroto vino karagroš!
Žalь mi e za siromasi,
mnogo ke insan zaginat!
Togaй egumen mu velit:
- Slušaй ti, gяče Nikola!
Slušaй яz ščo ke ti rečam: -
ako йe morna godina,
ako йe težka skъpiя,
gospod nas ščo ne sъzdalo,
kadъr йe da ne živeit.
Gяče si soldzi zaprelo,
belo si lice izbrisa.
Datoteka:Murat Sipan vinjeta.jpg
