Marko praщa konя si na momini dvori
Marko kove konя u zagrada.
Sam go kove, sam kopito dъrži.
Opaš meša sъs beli koile[1]
i mu tura sedlo sevdelia,
i mu tura uzda gюrgelena, 5
griva niže toa siten biser.
Kon Markote tiom govoreše:
- Vala, Marko, da moй čorbadžio.
Щo me, Marko, tolko verno raniš,
zob me zobiš belia čenica, 10
voda poiš vino troogodsko?
Dali, Marko, če me preprodavaš,
ili, Marko, dalek če me pratiš?
A Marko mu tiom otgovara:
- Takom Boga, moя dobra konю, 15
ni te ranim da te preprodavam,
ni te ranim tavra da si činim,
nel te ranim dalek da te pratim,
dalek, dalek, preko Crъno more.
Če te pratim na momini dvori. 20
Koga trъgneš prez polьe široko,
složi opaš do crъnata zemnя.
Ka da mineš prez gora zelena -
digni opaš sproti vidro nebo,
digni glava sproti oblacite. 25
Koga oйdeš na momini dvori -
čukni, tropni na belite porti.
Če izlezne gledana devoйkя -
tebe če e dunя[2] stogodkina,
mene če e svilena košulя. 30
I konь go e verno poslušalo -
щo mu kazal - se taka napravi.
(Baba Йova Mladenova, s. Malo Bučino)
