Kant
| Kant (1766) Pisac: Jovan Rajić |
| o vospominaniji smerti |
Kolj žestoka, neumitna
smert, groznaja, neumilna,
vsjeh ravno vlečet,
kosoju sječet
zemnorodnih,
lišajet zjenic,
povergajet nic
presilnih.
Ne strašit sja ona vlasti,
ne bortu ju ljudej strast,
carej, velmožej,
niščih i knjazej
istrebljajet,
jedinim vzorom
v javleni skorom
odvodit.
Ni svjaščenih ščadit glavi,
niže sjedin, niže slavi,
molbi ne slišit,
darov ne smotrit
podajemih,
no spešit na sud
i odložit trud
ves zemni.
Vostrepeščet pred njej umni
i ostanet kak bezumni,
usta umolknut,
misli iščeznut
visokija
kak povedet tjeh,
odlučiv ot vsjeh,
v mračni grob.
Vojin, hrabri i presilni,
bjeden stojit i umilni,
oružje poverg
i na zemlju leg
nečuvstveni,
za smert’ju stupat,
mir sej ostavljat
prinužden.
Niže ščadit junih cvjeta,
niže malih djetej ljeta,
otroča nježno
vedet prilježno
za soboju,
vo vsjeh ljudej dom
pogrebajet v tom
nezrel plod.
Nikto jeja groz izbježit,
zane vsjem nam smert predležit;
savjest čistaja,
prava, svjataja,
ne bojit sja,
ona jedina
jest nevredima
ot strel jeja.
Izvor uredi
- Leskovac, M. 1972. Antologija starije srpske poezije. Novi Sad: Matica srpska. str. 68-69.
|