Dete Dukatinče i Koruna Deliя
Porodila stara babetina,
porodila devet mili sina -
s iglu šila, ta gi oblačila,
s noge bila, ta gi e ranila.
Izranila devet mili sina,
porastoše devet mili sina,
pa otoše oni u pečalbu.
Spečalile devet kule blago,
paй doйdoše babi devet sina.
Zaženila stara babetina,
zaženila devet mili sina,
щo e юnak, na svatbu pozvalo,
sal ne pozva Korunu Deliю.
Razlюti se, Bog da go ubie,
ta pogubi devet mili sina,
staru maйkю pod kon izgazilo,
a neveste robe zakaralo,
zakaralo u Budima grada,
i otnelo devet kule blago,
devet kule se žъlti žъltici.
Paй se kači stara babetina,
ukači se u visoku йelu.
Sedela e devet godin dena,
devet godin oči ne pomila,
devet godin glavu ne oplela,
devet godin uzde ne sturila,
konьite gi sami ne davala.
Ka nastupi deseta godina,
porodila stara babetina,
porodila tova mužko dete.
Ka ga rodi, na noge ripnulo,
paй govori svoem stari mati:
- Lele, male, lele, stara male,
я izvedi bratnьovago konя
i iznesi bratnьovo oružйe,
če da idem brakя da si tražim.
Izvela e bratnьova mu konя,
iznela e bratnьovo oružйe
i iznela bratnьova topuzina,
topuzina, devedese oka.
Pa besedi nьemu stara maйkя:
- Sedi, sinko, йoщe nemolitven,
nemolitven i йoщe nekъrsten.
- Nemam, male, vreme da se maem!
Uяnulo svoя dobra konя,
pa otide pod Budima grada,
pod Budima, na reke Sitnice,
tamo naйde do devet neveste,
cъrnu vunu belu da si prave.
- Pomozi Bog, do devet neveste!
Zaщo miete tiя cъrnu vunu
i pletete tiя čorapčeta?
A one mu potio govore:
- Tako t' Boga, Dete Dukadinče,
nie smo si čule i razbrale,
deka imamo mlado deverče,
pletemo mu drebna čorapčeta.
A ono im potio govore:
- Tako t' Boga, do devet neveste,
deka sedi Koruna Deliя ?
A one mu potio govore:
- Tako t' Boga, Dete Dukadinče,
Koruna e яko silъn юnak,
nema na щo nožьe da kъrvavi,
a to ne li s nьega da se bieš!
Paй govori Dete Dukadinče:
- Kažete mi Korunini dvori.
A one mu potio govore:
- Koruni su dvori ličoviti,
na dvori su porte ot železo,
dzъdove im s kъrvi umazani,
e devoяčke ruke izpodpreni,
sъs юnačke glave izdzъdani -
Koruna e юnak nad юnaci,
ono ima ploču mermernicu,
on ю didza tamъn do poяsi -
Ka ю uze Dete Dukadinče,
on ю vъrlьi u bela Dunava.
Neveste se čudom začudile,
začudile - strahom zastrašile.
Paй otide Korunini dvori,
dalek ide i Koruna oka:
- Izlaz, izlaz, Koruno Deliйo,
я izlezni, Bog da te ubie!
Я Koruna na dvori ga nema,
na dvori e nьemu stara maйkя.
Dete s čižmu porte pobutnulo
obe porte u dvor uletele -
poaralo Korunini dvori,
iznelo e devet kule blago,
staru maйkю pod kon e sgazilo,
mužko dete pod nož e turilo.
Pa besedi Dete Dukadinče:
- Tako t' Boga, budimski kmetove,
s'a mi doйde maйčino kupanьe,
če da idem u gore zelene,
tamo ima dva studna kladenca,
tamo da se malko pookupem;
traži li me Koruna Deliя,
neka doйde u gore zelene.
De otide Dete Dukadinče,
otišlo e u gore zelene,
tъgaй se e Dete okupalo,
okupalo i pa й posisalo,
paй e leglo malko da pospava.
Ete ide Koruna Deliя,
dalek ide, Dete podokue:
- Dig se, dig se, Dete Dukadinče,
dig se, dig se, da bi se ne diglo!
Zaщo mene dvori da poaraš?
Ala Dete tova i ne čue.
Na Dete e konяk proviщalo:
- Dig se, dig se, Dete Dukadinče,
dig se, dig se, da bi se ne diglo -
ti če gineš, konя če iztraviš.
Ali Dete i tova ne čue.
Pružil si e konяk svoю glavu,
ta dovanu Dete za pelene,
tъgaй se e Dete sъbudilo,
ta uяnu svoя dobra konя,
paй govori Dete Dukadinče;
- Vъrlяй, Korun, i я če da vъrlяm!
Vъrlilo e Dete Dukadinče,
vъrlilo e svoя topuzina,
ta udari Korunu Deliю -
devet aršin ga uzemi nakaralo.
Pa otide u Budima grada,
uzelo e devet kule blago,
opuщilo devet mile snae,
otnelo e devet kule blago
i otvede devet mile snae.
Sve snae mu čorapci dadoše,
sve snae mu ruku zalibiše,
sve snae mu polu zalibiše.
Pa govori Dete Dukadinče:
- Я idete, moe mile snae,
я idete na svoi dvorove
i kažete щo s mene vidoste.
Otoše si devet mile snae,
otoše si pri baщu i maйkю
i kazaše ko su vunu prale
i kъko su čorapčeta plele,
i kъko gi dever izbavilo
ot zloga Korunu Deliю.
