Tri mladi юnaci
Vino piяt tri mladi юnaci,
vino piяt Kočani derveni,
vino pile za devet godini,
zaptisale Kočani derveni,
zaptisale morskite skelina,
kaй щo vъrvit carevoto hazno,
щo mu odit ot vera risяncka.
Koй ke bidit tri mladi юnaci?
Pъrvo beše Marko ot Varoša,
a drugьo Яnkula Budimec,
trekьo beše malečok Sekula.
Tie na caro doodok ne puщaa,
щo mu odi ot vera risяncka.
A щo beše cara ot Stambula,
toй mi liči tri mladi telяli,
tri telяli niz tri grada dobri -
pъrvi telяl vo grada Stambula,
vtori telяl vo grada Soluna,
a trkio niz grada Sofiя;
da se beri mnogo turcka voйska -
ke 'i bie tri mladi юnaci.
Se sobrali odži, efendii,
se sobrali po turcki kavina,
megю sebe lakъrdii činat:
- Al čuete, odži, efendii,
aй da oйme vo grada Stambula,
nie caro da go naučime,
da ne beri mnogo turcka voйska,
da ne 'i bie tri mladi юnaci.
Tie ne sa tri mladi юnaci,
tuku mi sa tri mladi kralei -
pъrvo mi e Marko ot Varoša,
a vtorьo Яnkula Budimec,
a trekьo malečok Sekula.
Tie so vaйska ne se udiraat -
ke izяvnat konьi pelivani,
ke potъrgnat sabi ot nožnici,
seta voйska ke mu я potrošat,
živo caro v rъce ke go vatat,
ke go mačat na živa života,
ke mu sečat noze do kolena
i beli mu rъce do ramena,
ke mu vadat oči ot glaata.
Tuku nie caro da go naučime
tembiv da stori na vera risяncka,
golem tembiv za trista godini -
ni da se ženat, ni da se mažat,
ni na Velikden na zakon da odat,
kako tie adet щo imaat;
ni pa dete malo da se kъrsti -
site tie ke se izpoturčat.
Bog 'i ubil odži, efendii!
Otidoa vo grada Stambula,
tie caro mi go naučia:
- Čestit care, žežko sonce naše!
Nemoй da beriš mnogo turcka voйska,
da 'i bieš tri mladi юnaci -
tie ne sa tri mladi юnaci,
tuku mi sa tri mladi kralei.
Tie so voйska ne se udiraat -
ke izяvnat konьi pelivani,
ke potъrgnat sabi ot nožnici,
sega voйska ke ti я potrošat,
živo v rъce tebe ke ti vatat,
ke te mačat na živa života,
ke ti sečat noze do kolena
i beli rъce, care, do ramena,
ke ti vadat oči ot glaata.
Tuku, care, da te naučime
tembiv da storiš na vera riscяnska,
golem tembiv za trista godini -
ni da se ženat, ni da se mažat,
ni na Velikden na zakon da poйdat,
kako adet щo imaat;
ni pa dete malo da se kъrsti -
site, care, ke se izpoturčat!
Koga beše nedela Lazara,
se sobraa do trista devoйki,
ke mi odat na voda studena,
megю sebe tie si velea:
- Al čuete, momi, em devoйki!
Eve sme sega tamam za maženьe,
kaй ke čakame do trista godini,
beli pletenki ke si zapletime,
momčinяta bradi ke izpuщat,
ke izpuщat duri do poяsi.
Aй da oйme vo grada Stambula
nie na caro da mu se molime -
izim da daй cara ot Stambula,
da igrame nedela Lazara,
na Velikden site se turčime.
Otidoa pri cara silnego,
tie caru togaй se molea:
- Čestit care, žežko sonce naše!
Nie, care, ke ti se molime -
izim daй ni, care ot Stambula,
da igrame nedela Lazara,
na Velikden site se turčime.
Izim dade cara ot Stambula,
si igrale nedela Lazara.
Koga beše na Velйa sabota,
'i zatvori v Stambulcka džamia,
izutrina pъrv den e Velikden,
car ke turči do trista devoйki.
Tamu se sgodi kralo ot Budima,
čulo kralo, dobro mi razbralo,
bъrgo tъrčat na ramni dvoroi,
uщe ot porti kralo mi vikaše:
- Bъrgo, vnuče, Dete Eliverče!
Bъrgo tъrčaй v dolzi konюšnici,
da otbereš do devet atoi,
dur ferman az da ti napišam,
ti da poйdeš vo grada Varoša
kaй onega Marka Varošliя,
da mu daiš belata fermana.
Car ke turči do trista devoйki,
naša vera toй ke izpogani.
Ako konьi, čudo, popukaat,
bъrgo odi vo grada Varoša.
Koga poйde Dete Eliverče,
koga poйde vo grada Varoša,
osum konьi pod neego puknale.
A щo beše Dete Eliverče,
mi zastana na vitite porti,
dvaž kluknuva, tri pati viknuva:
- Otvori mi, mili vuйko Marko!
Bъrgo tъrčat mlada Markoica,
viti porti taя i otvori;
koga gleda Dete Elivečre,
nače gъrlo Dete da mi veli:
- Mila vuйno, mlada Markoice!
Щo Marko i dvorьe ogъrdele?
Izgovori mlada Markoica:
- Čuй me mene, Dete Eliverče,
eve ima do devet godini,
sum go čula, ne sum go videla -
toa bilo v Kočani-derveni.
Veйke Dete niщo ne mi reče,
tuku vrati konя pelivana,
bъrgo tъrčat v Kočani-derveni.
Toku mi e Marko ot Varoša,
tamu mi e Яnkula Budimec
i so nego Sekula malečok:
bъrgo tъrčat Dete Eliverče,
i taя konя pod nego puknala.
Malo dete na nozi mi tъrčat,
ot noze skorni se skinali,
ot noze mu cъrni kъrvi tečat,
padna Dete vo treva zelena,
piщit Dete kako zmiя luta,
щo mi puщi tankite glasei:
- Čuй me mene, mili vuйko Marko!
Ti kaй da si, sega ovde da si,
oti mlado zaginuvam.
Kako Marko vino щo pieše,
tanki glasi mi se zasluša,
inače gъrlo da sboruva:
- Čuй me mene, malečok Sekula,
я яvni go Šarca pelivana
i izlezi po beli drumoi -
alaйlem ide Dete Eliverče.
A щo beše malečok Sekula,
časo яvna Šarca pelivana,
odi, odi po beli drumoi,
mi go naйde Dete Eliverče,
mi go naйde vo treva zelena
i go vati za raka desnica,
si go fъrli zad sebe na konьo,
go odnese Kočani-derveni.
A щo beše Dete Eliverče,
si posigna vo svileni pazui
i izvade belata fermana,
mu я dade na vuйka si Marka.
A щo beše Marko ot Varoša,
v leva raka dъrži beli fermena
a v desnata mali čabur dъrži,
mali čabur - sedum oka;
vino piet Marko, ferman pei,
kako vino Marko щo pieše,
roйno vino ot nos mu poteče.
Fъrli čabur na čestna trapeza,
щo mi bie raci ot kolena,
duri pъrsti nemu popukali.
Solzi roni po beli obrazi,
časo ripa na noze юnački,
bъrgo tъrčat dolzi konюšnici,
toй raneše dvanaest atoi.
Nače gъrlo Marko da mu veli:
- Al čuete, dvanaest atoi!
Koй ke bidit ot site po юnak,
do polnokь Stambul da m' otnesi -
car ke turči do trista devoйki?
Site konьi glavi navedoa,
nema koйnя, щo da se navati,
a щo beše Marko ot Varoša,
toй mi poйde kaй stara kobilica.
Nače gъrlo Marko da e veli:
- Kobilice, milo dobro moe,
ali možeš v Stambul da me nosiš -
car ke turči do trista devoйki?
Pa mi veli stara kobilica:
- Čuй me mene, Marko stopanine!
Ti si raniš dvanest atoi,
ti si mladi tie vo vremeto -
tie možat Stambul da tenosat.
Eve ima dvaeset godini,
kako si me mene podvъrlilo -
az ne možam Stambul da te nosam.
Mi se vrati Marko, plačeeйki,
se obzъrna stara kobilica,
nače gъrlo taя da mu veli:
- Stopanine, Marko ot Varoša!
Donesi mi mene edno vedro,
edno vedro - lutica rakiя,
i donesi šinik bela pčenica.
Duri, Marko, ti da se naružiš,
i az dobro ke si se nazobam.
Veйke Marko mi se oslobodi,
e donese lutica rakiя,
e donese belata pčenica.
Duri Marko se naruža,
kobilica se nazoba.
A щo beše Marko ot Varoša,
я izvede stara kobilica.
Izgovori stara kobilica:
- Čuй me, mene Marko stopanine!
Opaši me so devet kolani,
fъrli mi se na moйte ramena.
Dobro Marko я opaša,
я opaša so devet kolani,
e se fъrli юnak na ramena,
я potera po beli drumoi.
Ugreяla dzvezda Večernica,
pa mi veli Marko Varošanec:
- Odi, konю, noze da ti kapnat,
al ne gledaš dzvezda Večernica.
Pa mi veli stara kobilica:
- Stopanine, Marko ot Varoša,
я izvadi si tvoя tanka riza,
prevъrzi si tvoйte cъrni oči,
oti ke odam visoki planinьe,
da ne oči negde ti narasam.
A щo beše Marko ot Varoša,
si izvadi svoя tanka riza.
Pa mi veli stara kobilica:
- Ali čueš, Marko stopanine!
Я izvaй si čatalli kamšiя.
Щo izvadi Marko čatalli kamšiя,
da я udri stara kobilica,
taя vati veйke preku trupa,
preku trupa visoki planinьe
do polnokя Stambul mi otide,
mi zastana Stambulcka džamiя.
Nače gъrlo stara kobilica:
- Stopanine, Marko Varoišliя!
Otvъrzi si tvoйte cъrni oči -
me načeka visoka planina,
da я vidiš koя e planina.
togaй Marko oči si otvъrza -
koga gleda Marko ot Varoša,
ne mi bilo visoka planina,
tuku bila Stambulcka džamiя.
Togaй sleze ot konьo na zemi,
e celiva dvete cъrni oči:
- Blaze tebe so tvoe юnašst'o
ne e taя visoka plinana,
tuku mi e Stambulcka džamiя.
Vъrza konя za vrata džaminska.
Izgovori Marko Varošliя:
- Ali čueš, stara kobilice!
Az ke odam vo ladna meana
malko vino da si se napiяm,
ne ke puщiš živa diяniя,
ni da vlezi, ni pa da izlezi
oti džuvap mene ke mi daaš.
Koga beše toй den pъrv Velikden,
koga zora se obzori,
ete ide cara ot Stambula,
kaй mi nosi odži, efendii
i mi nosi trista čoadari,
ke i turči do trista devoйki.
Koga gleda cara ot Stambula
za džamiя konя privъrzano,
togaй caro mi se dosetilao,
pa mi veli cara ot Stambula:
- Al čuete, mladi čoadari!
Aй odete po ladni meani
Da vidite nekoй piяnica,
Dobra konя щo mi privъrzalo.
Otidoa na ladna meana,
ga naйdoa Marko ot Varoša,
kaй mi pie vino trigodišno,
pa mi velat trista čoadari:
- Aйde, Marko, car te vika tebe,
da si zemiš konя pelivana,
car ke turči do trista devoйki.
A щo beše Marko ot Varoša,
časo ripna na noze юnački,
časo doйde Stambulcka džamiя,
otdaleko mi se poklonue:
- Čuй me mene, care ot Stambula!
Prosti mene do trista devoйki,
nemoй vera da ni izpoganiš.
- Bog te bilo, žolta bugarinu!
Я zemi si konя pelivana,
da ne vadam sabя ot ramena.
Togaй Marko leli se moleše:
- Izim daй mi, care, konя da si zemam!
A щo beše Marko ot Varoša,
щo si zede konя pelivana,
mu se fъrli konю na ramena,
časo potegna saba ot nožnica -
devet pedi vo širina,
dvanaeset vo dolžina,
svъrte sabя nalevo-nadesno,
mi izseče trista čoadari,
živo vati cara ot Stambula,
mu preseče noze do kolena,
beli rъce duri do ramena,
mu izvъrte oči ot glaata
i go klade vo voda studena,
go daruva dva dukata žolti.
Togaй Marko caru mu veleše:
- Čestit care, žežko sonce naše!
Ako nekoй tebe te izpraša,
oto щo si taka ulišeno
i ti, čudo, nemu da prikažeš -
silum vera da ne se menua.
A щo beše Marko ot Varoša
'i izpuщi do trista devoйki,
'i daruva po eden žolti dukat.
- Al čuete, do trista devoйki!
Aй i vie Velikden činete.
A щo beše Marko ot Varoša,
toй mi vleze vo grada Stambula,
mi otide v carckite sarai,
malko hazno, brate, mi popleni -
sedumdese toari sade suo zlato.
Mi otide Kočani-derveni,
mi sednale vo ladni meani,
da si piat vino trigodišno.
