Stani, Rado, stani

* * *


Stani, Rado, stani

„Stani, Rado, stani, ogin da navališ,
ogin da navališ, k’ndilo zapališ,
ti da mi napoeš devet sivi konja,
em da gi napoeš, em da gi nazobeš,
em da gi osedlaš, em da gi prestegneš, 5
oti ke si pojdam rano sos kiria,
ќe tovaram, Rado, devet tovari svita,
ќe si pojdam, Rado, vo grada Sofia."
Togaj nemu vele ta hubava Rada:
„Leži, Stojac, leži, ušte si je rano, 10
petli što si peat mi se l'žoviti,
kaldarmi što treskat, ne se kiradžii,
ne set kiradžii, tuk set aramii."
I togaj mi vele toj mladi Stojan:
„Stani, Rado, stani, stani da ne staniš! 15
Zašt jas ќe si pojdam, ne možam da stignam."
Togaj se na Rada mošne nažalilo,
ta si stana Rada, ogin si navali,
k'ndilo zapali, sleze v konjušnici,
si iskara Rada devet sivi konji, 20
napoj gi, nazobi, oruži, prestegna.
Ta se svali Stojan, si tovari svita,
si tovari svita, otide v Sofia.
Togaj go je Rada ljuto prok’lnala:
„Tok’ da odiš, Stojan, da ne mi se vrniš, 25
do skoro da dojdat tvoite aberi!"
Pa kinisa Stojan, dojde do stret p'tot,
leli izlezea zline aramii,
go udriha Stojan i go presečeha,
tovari rastovareha, konja varnaha, — 30
konji doma dojdoha bez tovari, bez stopan.

Datoteka:Murat Sipan vinjeta.jpg


Reference

Izvor

Krnjević Hatidža, Antologija narodnih balada, Srpska književna zadruga, Beograd, 1978., str. 137-138.