Slezi Bolgarije
Pisac: Jovan Sterija Popović




                                     Slezi Bolgarije
        imi že Bolgarija neščastie leta 1374 sbivšejesja
                                        oplakivajet.

Ubo vsja zde premjeni podležat?
    Vsjačeskaja l’ na zemli suetno prehodjat?
Čto slišu? meči l’ grozno mene ujazvljajut,
    Streli l’ ljute v neščastno serdce sja vonzajut?
More li mja volnami buri progloščajet;
    Ili zemlja tjažestmi smetii prikrivajet?
Ah! – sice l’ mja užasna sudbino postigla
    Jesi; s trona visprena konečno nizvergla?
O glasa neščastnago! boginje nemila!
    Ti li sego mja časa jesi sokrušila?
Ti li ’si mi bagrjanu porfiru ottorgla?
    A v mesto ne’ pečalnu nad’ carstvom prostorla.
Ti li s’ v namjerenii ješče ogorčiti
    Serdce bedno matere sovsjem oskorbiti?1
Stani, svirepa! stani, sliši ridanije,
    Sliši seja ah! strani gorko dihanije.
Lišivšisja kralevstva kol sjetuju v dovstvje,
   I so čadi bez carstva kak’ stenju v sirotstvje.
Vozri, moja palati ninje sut pustinja,
   I Bolgarov vsjeh mati az jesm rabinja,
Gradi, vesi slavnija s' zemljeju sravneni;
   Cerkvi hristijanskija vragom oskverneni.
Mečem, groznoj streloju deti zakalajuts';
   Nezlobnija pohot'ju djevi oskvernjajuts'.
Eda l' v sebe tigrovo serdce imjeeši?2
   Ili pače lvovo ti imja nosiši?
Eda li tja furii podzemni rodiša?
   S aspidami skorpii piščeju kormiša?
Jako nečuvstvitelna duša tak' jest tvoja
   Čada mučit neščastna neprestaet moja,
Eda li tja — no uvi! — čto az ninje tvorju?
  Vskuju tja rugatelstvi hulnimi zloslovlju?
Nevinaja mne prosti, o lrosti trekratno,
  Jako tja poročiti usudihsja javno.
Vem bo ninje da ne ti, carstva padeniju
  Vina jesi, no deti vnutrenoj braniju,
O groznija minuti neščastnago časa!
  Vsja podrobno skazatn nestajet mi glasa.
Komu vinu ne znaju let jest vospisatn —
  Kogo l' vjaščše ja znaju bedna osuditi. —
Aleksandre sine moj! prokljat budi vo vjek,
 Vsjeh Bolgarov živuščih groznejšij čelovjek.
Ti iskopal rvinu padenija carstva
  Smjesiv krov židovskuju s krov'ju otečestva.
A potomu razdjeliv vsju sušču deržavu,
  I ottudu useliv meždu sini vraždu,
Isčadie prokljato da budet s toboju
  Nezanono roždeno, i so materiju.
Asen, Šišman užasna čudovišča mira,
  Iže brata zakona gnaša Strašimira.
Vo obidu vmeniša vsi soglasno žiti,
  Zavist pooštravaše drug druga goniti,
Tem slučajem i Turkov v pomošč sii prizvaša,
  Iže moja deržavi sebje prisvoiša.
Nevozmožno opisat ih djela groznaja,
  Niž’ moja i otročat bedi ninješnija.3
Uvi mne! čto ot sele sbudetsja so mnoju;
  Se v udoli plačevne provož' žizn moju,
Ninje tiran žestoko mene ugnjetaet,
  Čada moja jako volk ovci razhiščaet.
Jako vodu zelnuju krov ih prolivaet
  Mečem, nožem, strelami vezde umertvljaet.
Pohiščaet deržavi, oskvernjaet djevi,
  Popaljaet ognjem vsja, pleniv gradi, nivi.
Komu bedna srodstveno ja znaju pritešči?
  Ot kogo li nadobno prositn pomošči?
Sestru moju Serbiju jedinoutrobnu,
  A takož' n Greciju jedinozakonu,
Temnost noščna s mgloju počti obnimaet,
  Jaž' svirepo obresti pomošč vospjaščaet.
Ubo lestna nadežda bedi s’ izbaviti,
  Jedina jest otrada vinu slezi liti.
Ah plačite vsi deti, bezpredjelno plač'te
  Neprerivno laniti slezmi omivajte.
Bagrjanija odeždi ninje sovlecite4
  Oblečeni černimi pečali ridajte.
Plači, ridaj prestole do dnes kralej bivših,
  O pustoe Ternovo! vsjeh bolgarskih naših.
Do sele bo, slavoju velijej ukrašen,
  Okrestnimi predeli, bogatstvom ukreplen,
Ot zapada k vostoku voznosilsja jesi,
  Ninje Šišman s Turkami sokrušil ti persi.
Plačite dnes vsi tvari, holmi u dubravi,
  Plač'te dreva i gori; vsja selnija travi.
Debri, kedri, lotoki slezi prolivajte,
  Lesi, čašči, porogi so mnoju ridajte.
Prebjednaja dnes vižu kralevstva končinu5
  Vo temnice že sežu, buduž' sedet vinu.
O gorest! az neščastna pomošči vsjakija,
  Strui slezni, lišena, liju pregorkija.
Diadima carskaja moja uvjanula
  Poneže mja vsjakaja beda jest postigla.
Voždeljeno kralevstvo moje razorisja,
  Vsja že sila, bogatstvo v ničto obratisja
Niže budet ikogda vozobnovitisja;
  Zane lade na vsegda, temnost'ju obvisja.
Pade moja krasota, uteha i slava,
  Ugasisja bo ninje bolgarska deržava.
Pade moja krasota, pade solnce sijajno,
  Pade moja nadežda, sila, i svetilo.
O vsesilne Gospodi nebese i zemli,
  Blagostiju posjeti rabu v sej pečali.
Dokole az neščastna s detmi budu viti?
  Dokole iz istočnnk mutnih vodu piti?
Prizri na mja bednuju, izbavi mi čada,
   Izbavi nas ot sego vraga jadovita.
Iže tvoju svjatinju ni vo čto vmenjaet,
   Imja tvoje silnoje rječmi pohuždaet.
Pomiluj mja zane ti jesi vdov zastupnik,
  Sirot, bednih, ubogih nelestnij pomoščnik.


-

1. Quis gradus ulterior, quo se tua porrigat ira, restat? quidve meis cernis abesse malis?
2. — dicam si lices pectus habere tuum.
3. Vere prius flores, aestu numerabis aristas, poma per auctumnum, frigoribusque nives. Quam mala, quae — patior —
4. Non est conveniens luctibus iste color.
5. Adstat fortunae forma legenda meae.




Izvori uredi

  • Jovan Sterija Popović: Celokupna dela, knjiga 4, strana 3-7, Biblioteka srpskih pisaca, Narodna prosveta.


 
Ovaj tekst je u javnom vlasništvu u Srbiji, Sjedinjenim državama i svim ostalim zemljama sa periodom zaštite autorskih prava od života autora plus 70 godina jer je njegov autor, Jovan Sterija Popović, umro 1856, pre 168 godina.