Marko krale ubiva Filipa Madžarina i osvoboždava sedumdeset robinki
Bog go ubil Filip Madžarina,
ščo dopuščil ona bela kniga,
я dopuščil Marko vo Prilepa:
- Zdravo-živo, Marko Prilepčanin!
Я da do ideš vo madžarska zemя,
niйe oba da se obidime,
я ke doйda vo Prilepa grada!
Mu deйdisa ona bela kniga,
mu deйdisa na sama večera.
Kniga peit Kralevike Marko,
mi я peit, pod mustak se smeit.
Go dogleda negoa stara maйka,
ta mu velit Kralevike Marko:
- Haй ti, sinko, more mili sinko!
Ščo mi peiš ona bela kniga,
kniga peiš, pod mustak se smeiš?
Alь se smeiš so mlada nevesta,
alь se smeiš so mъžkono dete,
dalь se smeiš so moяva staros?
Togaй velit Kralevike Marko:
- Haй ti, maйko, moя stara maйko!
Ne se smeяm so mlada nevesta,
ne se smeяm so mъžkono dete,
ne se smeяm so tvoяta staros,
tuk se smeяm s Filip Madžarina:
mi dopuščil ona bela kniga -
я da odam vo madžarska zemя,
niйe oba da se obidime,
я ke doйdit vo Prilepa grada!
Togaй velit negoa stara maйka:
- Haй ti, Marko, moi mili sinko!
Ne čekaй go da ti doйt vo Prilepa grada,
tuk odi mu ti vo madžarska zemя;
oti mi go kažveet i nego mošne юnak,
ščo zagubil sedumdeset kralьoi,
ta žalь mi йe, sinko, da ti gledam grehoй,
tvoite grehoй i tvoite milkoй,
da n' ti pulяm cъrni kъrvi vo ramni dvoroi!
Mnogo hatъr Marko mu ostana.
Toga velit na mlada Markoica:
- Stani bъrgu, mlada Markoice,
da osedliš moя bъrza konя,
da mu kladiš sedlo ot merdžana,
da mu kladiš юzda gergevlia;
Šarca konя dobro nazobaй mi
i dade mu tri legeni vino,
tri legeni vino, vino trigodišno!
Ščo mi stana mlada Markoica,
ščo mi stana rano, na polnošči,
konя mi go zoba nazobalo,
go nazoba tri legeni zoba,
vino mi go dobro iznapila -
tri legeni sade trigodišno.
Ta mi stana Marko na юtrina
i mi tъrgna vo madžarska zemя.
Mi pribliza vo madžarska zemя,
mi vtasalo d' ona bъrza reka.
Tamo naйde sedumdest belяrki,
kъd pereha ona bela volna,
a cъrnata bela я prava.
I im velit Kralevike Marko,
i im velit na sedumdest belяrki:
- Pomoži bog, sedumdest nevesti!
- Daй bog dobro, neznaen delio!
Nie ne sme mladine nevesti,
nito si sme mladine devoйki,
tuku si sme mladine vdoici:
n' ovdoelo Filip Madžarina;
si sme niйe negoi robinki,
sme robinki, ščo nikoй ne robvil -
denя, nošя volna da perime,
cъrna volna, bela da a praйme!
Pak im velit Kralevike Marko:
- Ke v' opitam, mladine vdoici,
do kolku йe negoa юnaščina?
Otgovorat mladine vdoici:
- Haй ti, юnak, neznaen delio!
Ovaй kamen, volna ščo čukame,
mi go krevat blizu do poяsa!
Sleze Marko ot svoя bъrza konя,
mi se hvъrli na zemя surova,
ke s' obidit s belego kamena.
Mi go fati Marko Prilepčanin,
ta go hvъrli pet saati mesto
i se hvъrli na svoя bъrza konя.
Toga Marko so robinki sborvit:
- Alь čuete, sedumdest robinki?
Kъde padvat kuki Filipoi?
Mu govorat sedumdest belяrki:
- Haй ti, юnak, neznaen delio!
Ke 'i vidiš i ke 'i poznaiš:
Filipoi porti mi se ot železo,
a čeršefi - sade ot čelika.
Ta mi bide Marko Prilepčanin,
ta mi bide u kuki Filipoi;
ta mi klюkna na negoi porti.
Ščo izleze cъrnana arapka.
Я opitvit Kralevike Marko:
- Dalь йe tuka Filip Madžarina?
Ne mu kažvit, ni pak m' otvorvit.
Se razlюti Marko Kralevike,
udri s kloci n' onьe viti porti,
mi 'i hvъrli porti vo dvoroi.
Mi se kači na visoki divan
i йe velit mlade Filipice:
- Pomoži bog, mlada Filipice!
Taя mi se mpogu razsъrdila:
toй йe sborvit, taя mu ne sborvit.
- Я sborvi mi, mlada Filipice,
я kaži mi kъй йe Filip Madžarina?
Pak si malčit, ne mu s' otgoorvit.
Se razlюti Marko Kralevike,
ta йe velit mlade Filipice:
- Ako imaš sevda za malčenьe,
яz da t' naučam kako da si malčiš!
Йe otvori neйzinata usta
йe preseče йъzik pa života,
йe preseče йъzik do poloйna;
i mi zede ona mъžko dete,
vo divani nego go predzvoni -
divan mi se kъrvi oblealo!
Ta se kači na svbя bъrza konя,
ta si poйde Marko na ladni meani,
si se služit s čaša vedrenica.
, Koga doйde Filip Madžarina,
ščo ke vidit: porti ot železo,
porti mu se vo dvoroi hvъrleni!
Mi se kači n' onaй visok divan.
Koga gledat: dete predzvonato,
a nad dete - mlada Filipica:
kosi mi 'i taя razturila,
mi se kъršit i mi se drobit,
ama sbor ne možit da sborvit!
Ta mu kažvit cъrnana arapka:
- Ot' ti doйde Marko ot Prilepa;
toй predzvoni dete na divani
i preseče mlade Filipice,
йe preseče йъzik do poloйna,
zašč' ne mu se taя otgoorvela!
Mi se Filip mnogo razsъrdilo,
ta mi vяhna svoя bъrza konя
i mi zede težka bozdugana,
mi otide beline čaršii.
Mi go barat Marka Kralevikя,
mi go barat po ladni meani:
- Ilь dopadnal Marko ot Prilepa,
ilь dopadnal na ladni meani?
Mu govorat mladi meandžii:
- Ne dopadnal Marko ot Prilepa,
ne dopadnal vo naši meani.
Ta mi poйde naй-dolna meana;
i tuka Filip pak mi opitalo:
- Alь dopadnal Marko ot Prilepa,
alь dopadnal vo vaša meana?
Marko mi se mnogo razsъrdilo,
mu govorit Filip Madžarinu:
- Bog te ubil, Filip Madžarine,
e Marka sborviš, Marka ne poznavaš!
Ščo mi hvъrli Filip Madžarina,
ščo mi hvъrli težka bozdugana.
Bozdugana Marko v rъka mi prečeka;
nazad Marko Fйlipu go vrati,
i ot konя Filipa go smetna,
ta mu zede glava do ramena.
Toga velit Marko Prilepčanin:
- Vaka idet Marko vo Madžarsko,
Madžar Filip za da go zagubit!
Mi izpušči sedumdest belяrki
i im dade venci pozlateni.
Ke go pratat Marka vo Prilepa,
ke g' йzpratat sedumdest belяrki,
mi go lraščeet i mnogo go molitveet.
Mi otide Marko vo Prilepa,
ta йe velit na svoя stara maйka:
- Haй ti, maйko, moя stara maйko!
Ti go nosam Filip Madžarina,
peškeš ti nosam negoata glava!
Utъrkalя Filipoa glava.
Toga maйka mi go zavervala,
toga nea vera я fatilo.
Datoteka:Murat Sipan vinjeta.jpg
