Marko, Andreaš i moma madžarkinя
Dva se brata oblok oblagali,
Dvama brata, Marko i Andreaš:
Lov da lova u sua pesoka,
Lov da lova, vbda da ne piя.
Pa oйdoa dva brata roždeni, 5
Pa oйdoa u sua pesoka —
Lov lovili tuku den dopladne.
Andreaša žažda nalegnalo,
Ta si tegli sablя ot kaniя
Da si bode svoй dobra konя — 10
Da mu piйe tezi černi krъvi,
Dano može žažda da ugasi.
A Marko go samo seir čini,
Pa na kralя potiom govori:
„Lele brate, kralьo Andreašo, 15
Я ne bodi tvoй dobra konя,
Nalo slezni dolu pot pladnina,
Ot pladnina — na viti drumove:
Tamo ima široka meana,
Ta poiskaй vino za žlъtica — 20
Ti da pieš i konь da napoiš —
Samo gledaй ot konь da ne slaziš:
Krъčmarka e moma madžarkina,
I ona e itra, gяvolita,
Ne moй neщo pakoz da ti stori.“ 25
Posluša go kralя Andreaša:
Pusna konя nis pladnina suha,
Ta otide dole pot pladnina.
A щo beše madžarkinя mlada,
Oddalek e юnak sopazila 30
I se brьzo nazat povrъnala,
Povrъnala u ladna meana,
Deka piй pedesb aйduci,
I potiom na aйduci duma:
„Oй vi vaze, pedese aйduci, 35
Kakъf юnak, kakva čudesia,
Kakъf юnak na kraka ni ide!
Ako moga nego da go fana —
Alal vaze konя i orъžie!
Mene daйte tia zlatni pafti — 40
Koga eleznem u tъmna tъmnica,
Koga sleznem u ladni mazeta,
Koga sleznem, vino da natočim —
Da mi svetat tia zlatni pafti,
Kakto sveti яsna mesečina.“ 45
Oщe moma duma ne izduma
I юnak si na porti pristigna,
Ta pa mi se vikom proviknalo:
„Oй te tebe, madžarkinьo mlada,
Iznesi mi vino za žlъtica, 50
Az da piem i konь da napoim.“
Provikna se madžarkinя mlada:
„Oй te tebe, nepoznat юnače,
Ne prodavam vino za žlъtica,
Dur ne elezneš od vranogo konя 55
I da vlezneš u ravni dvorove —
Da me lюbiš, kitka da mi zemeš,
Pa tosaй če vino da te služim.“
Brъzo sripna kralя Andreaša,
Brъzo sripna od vranogo konя, 60
I si konя za porti priveza,
I si vlezna u ladni meani.
Щo da vidi i щo da si čue? —
Tamo seda pedese aйduci,
Ta si piя ruйno blago vino. 65
Ka vidoa kralя Andreaša,
Sički sa mu nanoze stanali
I sički go po čaša čerpili;
Na Andreaš grъlo ne natopi,
A to neli žažda da ugasi. 70
Poznala e madžarkinя mlada,
Če e юnak na vino delia.
Zemala e čaša vedrenica
I natoči vino ot tri godin
Pa složila bilki čemerilki, 75
Pa я dade kralю Andreaša.
Digna čaša kralя Andreaša,
Pa u čaša kapka ne ostana —
Vrъla go e dremka odremala,
Ta se složi krotko i zadrema. 80
Provikna se madžarkinя mlada:
„Takum Boga, pedese aйduci,
Я stanete, glava mu zemete,
Pred юnaci adet da ne stvarяm.“
Pa stana a pedese aйduci, 85
Odrezaa nemu rusa glava
I sas nea titra zaigria.
A щo beše mladi Krali Marko,
Čekal go e do den do pladnina —
Nima bratec, nima vrana konя. 90
Pa se Marko malko porasrъdi —
Pusna konя nis pladnina suha,
Ta e gora cela zaehčala,
Zaehčala i zatreperila.
Pa si slezna dole pot pladnina, 95
Pot pladnina na viti drumove —
Oddalek e Marko sopazilo,
Sopazilo konя na Andreaš,
Če e konя za porti privezan.
Odblizo se vikom proviknalo: 100
„Bok te ubil,madžarkinьo mlada!
Grehota e, Bog da te ubie,
Da se mъči konь za porti vezan.“
Otgovarя madžerkinя mlada:
„Vlizaй vъtre, nepoznat юnače, 105
Pa če vidim, ako Bok e rekъl,
Če vežeme i tvoя do nego.“
A se Marko malko porasrъdi,
Ta poditna Šarka dobra konя
Ta konя pres porti prefrъli, 110
Ta si vlezna u ladni meani.
Щo da vidi i щo da si čue?
Bog da bie pedese aйduci!
Otsekli sa bratu rusa glava
I sъs nea titra zaigrali. 115
Pa istegli sablя diplenica,
Pa zavrъte nalяvo, nadяsno,
Ta pogubi pedese aйduci:
Koй kak poйde, navъn da izlezne,
1Šarko bie s ploči i s kopita, 120
Ta gi sički dokrak istepali,
Sal ostana madžarkinя mlada.
Odgovara mladi Krali Marko:
„Oй te tebe, madžarkinьo mlada,
Я me slušaй, neщo da te pitam: 125
Dali če mi divan postoяti,
Ili če mi svekя posvetiti,
Ili če mi služba poslužiti?“
Odgovara Madžarkinя mlada:
„Bok te ubil, ludi Krali Marko, 130
Ti se Marko, po zemnя proslavяš,
Če si, Marko, mlogo vinopiec,
Ta ne moga gaйret da ti pravim,
Da ti pravim, služba da ti služim —
Bolьe če ti svekя posvetiti.“ 135
Rasъ1di se mladi Krali Marko,
Ta si ripna na noze юnački,
Namaza я s loя i katrana,
Zakopa я tri lahti uzemi,
Zapal я od rusata glava. 140
Pa si sedna krъstom u meana,
Ta si zapi ruйno blago veino,
Ta mu sveti tri dni i tri noщi.
Pa si zema bratu rusa glava
I я turi konю u zobnica, 145
Ta si trъgna po viti drumove.
Pa poduhna vetъr niz moreto,
Sobori mu kalpak samurlia.
Kalpak padna,ta mu konь potplaši,
Ta se sepna Marko i sъbudi — 150
Nasreщa mu starec belobradi.
A Marko mu po-tiom govbri:
„Dobra sreщa, starec belobradi!
Otkade si, dedo, i ot щo si?
Odgovara starec belobradi: 155
„As sъm dalek, od dalečna zemя,
Minah Zvodni i ravno Kosovo,
Ta otidoh u Prilepa grada,
A u Prilep čudo e stanalo:
Posili se Belo ot Kostura, 160
Ta opleni elano i pa blago,
I razruši Marku lepi dvbri,
I odvede nemu prъvo libe,
I zarobi nemu mъžko dete.
A щo beše nemu stara maйkя — 165
Konь potroši kosti ostareli,
Polumrъtva pret pbrti se valя.“
Provikna se Marko dobъr юnak:
„Oй te tebe, dedo belobradi,
As sъm Marko ot Prilepa grada, 170
Kaži, dedo, kakvo da napravim,
Ta da vrъnem Belo ot Kostura?“
Odgovara starec belobradi:
„Oй te tebe, nepoznat юnače,
Zer sъm Gospot, az da te naučim?— 175
Moli Boga, toй da te nauči.“
(Raйna Dankova, s. Golяmo Bučino)
Datoteka:Murat Sipan vinjeta.jpg
