Krali Marko i Filip Madžarin
Fala Bogu za čudo golemo!
Щu li behme, щu li ne vidohme,
oщe щu li neče da vidime.
Pusili se u Madžara grada,
u Madžara Filя Madžarino,
ta si gubi kmetove, kralьove,
ta pogubi do trista krяlьove,
pa izpisa taя bela kniga,
ta я prati po sivo sokole,
ta я prati na Prilяpa grada,
na Prilяpa, Markute юnaku.
Marko sedel s makя, ta večeral,
pristignalo sivo sokolence,
s krilo trepna, ta knižče obroni,
ta padnalo Marku na koleno.
Zema юnak kniga da pregleda,
kniga pod mustak se smee,
sugleda go negovata maйkя,
pa Markute potio govori:
- Mili sinu, Marku Kraleviki,
dal se smeš na suha večera,
il se smeeš mene na starosti?
A Marku ю potio govori:
- Ni se smeяm na suha večera,
ni se smeяm tebe na starosti,
a se smeяm na Madžara grada,
na Madžara, Fila Madžarino,
de pugubil do trista kralьove
i zarobil do trista kraleici,
oщe ima troica da gubi -
edno mene, drugoto Momčila,
a tretьoto Relя Šestokrelя...
Я se čudim Filю Madžarinu -
veče mene lesnu da pogubi,
i Momčila aйde da pogubi,
a kakvo če Relя Šestokrelя,
kato leti višne priz nebeto?
Po-stara si, maйko, nauči me
щu da činяm s Filя Madžarina?
Dali, maйko, doma da mu idem,
ili, maйko, tuva da go čekam?
Progovori negovata maйkя:
- Mili sinu, Marku Kraleviki!
Bole idi na negovi dvori,
ne čekaй go na tvoi dvorove,
da ne gleda tvoя stara maйkя,
da ne gleda tvoi cъrni kъrvi...
Posluša я Marku Kraleviki,
ta si spravi Šarca dobra konя
i si zeme юnačku uružie,
pa se kači konю na ramena,
pa si oйde pod Madžara grada,
pod Madžara, na reka gulema;
tamu naйda sedemdeset nevesti,
deka pera taя cъrna vuna,
de я pera bela da im stane,
raci im sa voda zamъrznali,
a nodze im pesoko padnali...
Pa gi pita Marku Kraleviki:
- Boga vamo, sedemdest kralici,
da čiя e taя cъrna vuna,
šu perete sedemdest kralici?
Vuzduhnaha sedemdest kralici,
s duša duha, rъce utmraznuя,
sъlzi rona, ta si nodze greя
i Markute duma produmaa:
- Lele, baйno, čuždine юnače!
Filipuva, pusta ostanala,
pereme я bela da mu stane.
Progovori Marku Kraleviki:
- Kato hodi Filя Madžarino,
kato hodi redom po poleto,
dali ima golema nišana,
я da diže юnak, da я fъrlя?
Щu rekoha sedemdest nevesti:
- Я vidiš li ploča cъrvenica,
šu pereme sitя sedemdest,
on я diže edva do kulena.
Navede se Marku Kraleviki,
ta я hvana sos levata raka,
ta я digna do beli ramena,
pha я udri u cъrnata zemя,
tri lahti я u zeme nakara...
Pa si pita sedemdest nevesti:
- Deka sedi Filю Madžarino?
I oni mu potio govora:
- Negovi sa dvori яku lični,
pravo karaй voz Madžara grada,
deka vidiš toй kula visoka,
na kulata zeleni čardaci,
tamu sedi Filю Madžarino.
Posluša gi Marku Kraleviki,
pravo kara voz Madžara grada -
sretnala go porti ot železo,
sretnala go toй kula visoka,
na kulata visoki čardaci,
na čardaci Filipovo lюbne,
de si niže tri vъrvi žъltici
i si poe taя lepa pesen.
Togaй vika Marku Kraleviki:
- Stani, mome, porti mi otvori,
da susednem ot dobroю konя!
Tuva lюbne, Bog'mi, i ne čue,
pa si niže tri vъrvi žъltici,
pa si poe taя lepa pesen...
Razlюti se Marku Kraleviki,
ta se smetna ot dobrago konя,
ta pa ritna s čizma pudkovana,
ta udari porti ot železo
udari gi, Bog mi, i struši gi...
Pa ulezna Filipovi dvori,
pa se metna leko voz čardaci,
ta udari Filipovo lюbne,
udari go lepo po obrazi,
na skuti mu zubi izpadnaha...
I mu zema tri vъrvi žъltici
i na lюbne яku zaračaše:
- Koga doйde Filя Madžarino,
neka doйde na gorni meani
da pieme tri vъrvi žъltici.
Koga doйde Filя Madžarino,
koga gleda юnak, šu da vidi!...
Negovi sa porti potrošeni
i si plače negovoto lюbne...
Popita go Filю Madžarino:
- Koй ni struši porti ot železo?
Zaщo sediš, lюbne, zaщo plačeš?
Kazuva mu Filipovo lюbne:
- I ti li si, Filю Madžarine,
i ti li si kralя na zemяta!
Tuva doйde Marku Kraleviki,
ta pa vikna porti da otvorim,
я ne stanah porti da otvorim -
razlюti se, Bog da go ubie,
ta si ritna s čizma pudkovana,
ta potroši porti ot železo,
pa se smetna ot dobrago konя,
ta se metna leko voz čardaci,
ta ma udri lepo po obrazi,
na skuti mi zubi izpadnaha -
i mi zema tri vъrvi žъltici
i meneka mnogo zaračaše:
"Koga doйde Filя Madžarino,
neka doйde na gorni meani
da pieme tri vъrvi žъltici."
Razlюti se Filя Madžarino,
ta si zema юnačku uružie,
zametna si leka bozdugana,
ta otide na gorni meani,
tamu naйde Markute юnaka,
deka sedi, ta si vino pie.
Progovori Filя Madžarino:
- Bog te ubil, Marku Kraleviki,
koй si юnak, dvori da mi trošiš,
koй si юnak, lюbne da mi bieš?
Ta pa mahna s leka bozdugana,
ta udari Markute юnaka,
udari go po юnački pleški.
Progovori Marku Kraleviki:
- Ne plaši mi buhi pod košulя,
tuku vlezni u ladna meana
da pieme tri vъrvi žъltici.
A щu beše Šarca dobra konя,
a nemu se, Bog mi, ne posvide,
deka bie Markute юnaka,
ta si ritna s noga pudkovana,
ta izlete taя leka ploča,
щo e leka sedemdeset oki,
ta udari Filя Madžarina -
tri lahti go u zemя nakara,
četvъrtoto u drebno kamenьe...
Koй go vide, seki mu zavide:
- Čestit юnak, Šarca dobra konя,
da utepa Filя Madžarina,
a pa kam li юnak da stanяše...
