5
Dete Kostadinče i care Sulijmane
Ostanalo dete Kostadinče,
Ostanalo malo siračence:
Po tri pati Turci go plenile,
Go plenile, niščo n’ ostavile
Za nosenje, nitu za jadenje.
Koa maka mu se zdodejalo,
Izgovori dete Kostadinče,
Da ja praša starata mu majka:
„Ščo da činam, moja stara majko,
,,Al’ da odam v’ gora aramija,
„Al’ da odam v’ polje ќesedžija?” —
„Sine, more, dete Kostadinče,
„Koj vajdosal odi aramilak,
„Koj ќerdosal odi ќesedžilak?
„Da si pojdeš vo Soluna grada,
„Tamo imaš dvajica vujčevi,
„Tija neščo rabota ќe najdat.”
Kako majka dete go nauči,
Tak’ napravi dete Kostadinče;
Si otide vo Soluna grada,
Si otide kaj dvaj’ca vujčevi:
„Dobro utro, dvajica vujčevi!” —
„Daj Bog dobro, dete Kostadinče,
„Daj Bog dobro, dobro si nam dojde!
„Dobre dojde, a zaoščo dojde?” —
„Jaz vi dojdo, dvajica vujčevi,
„Jaz vi dojdo od maka golema:
„Na tri pati Turci me plenija,
„Niščo Turci ne mi ostavija,
„Za nosenje, nitu za jadenje;
,,Al’ da odam v’ gora aramija,
„Al’ da odam v’ polje ќesedžija?” —
„More, vnučko, dete Kostadinče,
„Koj vajdosal v’ gora aramilak,
„Koj ќerdosal v’ polje ќesedžilak?
„Mi imame devet kobilice,
„Sete ždrebne, ќe ji paseš tija;
,,Ko’ s’ oždrebi taja najodzadi,
„Ždrebe bakšiš ќe ti go dademe,
„Toja ždrebe ќe ti bidi ruga.”
Mi ostana dete Kostadinče,
Mi ostana vo Soluna grada,
Mi se glave kaj dvajca vujčevi,
Da ji pase devet kobilice.
Dojde vreme, osum s’ iždrebija,
Najodzadi siva kobilica:
Se oždrebi ždrebe nišanlija,
Nišanlija, ždrebe pozlaќeno,
Strebreno grivo, zlaќeno paško,
Zlaќeno paško, medeno nogo!
Ždrebe pase dete Kostadinče,
Se pročulo od kraj do kraj zamja:
Se rodilo ždrebe nišanlija,
Se rodilo ždrebe pozlaќeno!
Dočul toja care od Stambola,
Od Stambola care Sulijmane,
I mu prati jedna bela kniga:
„Ču li mene, dete Kostadinče,
„Ti si imaš ždrebe nišanlija,
„Nišanlija, ždrebe pozlaќeno;
„Toja ždrebe mene ќe mi trebe,
„Kako znajiš, da mi go donesiš!”
Telal najde dete Kostadinče
I mu dava kniga od Stambola;
Kniga gleda dete Kostadinče,
Kniga gleda, drobni solzi roni!
Go populi ždrebe pozlaќeno:
„Oti mi si tako uvileno,
„Oti, dete, drobni solzi roniš?”
Izgovori dete Kostadinče:
„Car od Stambol kniga mi puščilo,
„Da te nosam v’ carevi dvorovi.”
Izgovori ždrebe pozlaќeno:
„Dejdi, more, dete Kostadinče,
„Toja malce ќe ni bide gajle;
„Turi mi se na moj’te ramena,
„Ќe ojime caru od Stambola,
„Ќe ojime v’ carevi dvorovi.”
My se turi dete Kostadinče,
My se turi konju na ramena;
Otidoa caru od Stambola,
Otidoa v’ carevi dvorovi.
Ko’ ji vide care Sulijmane,
Ji posaka golema rabota:
„Dejdi, more, dete Kostadinče,
„Ќe doneseš Dzvezdica devojka,
„Ako sakaš ždrebe da t ostavam.”
Trgna dete pa solzi da roni:
„Kak da najdim Dzvezdica devojka?’
Pa go puli ždrebe pozlaќeno:
„Ne ber’ gajle, dete Kostadinče,
„Toja malce ќe ni bide gajle;
„Turi mi se na mojte ramena,
„Ќe najdime Dzvezdica devojka.”
My se turi konju na ramena;
Kinisaa po beli drumovi,
Si najdoa mrava prevatena.
Izgovori ždrebe pozlaќeno:
„Slezi, dete, mrava mi prevati,
„Ispravi ja mrava prevatena, —
„Ќe ni s’ najde toj’ mrava za neščo!
Sleze dete, ja ispravi mrava.
Poodija po beli drumovi,
Si najdoa garvan prevatena.
Pa mu zbori ždrebe pozlaќeno: .
,Slezi, dete, garvan mi prevati,
„Ќe ni s’ najde i garvan za neščo!”
Pominaa na sinjoto more,
Si najdoa riba prevatena.
Pa mu zbori ždrebe pozlaќeno:
„Slezi, dete, riba ot’ prevati,
„Ќe ni s’ najde i taja za neščo!
Otidoa preko sinjo more
I zedoa Dzvezdica devojka,
Odnesoa caru od Stambola.
I ji reče care Sulijmane:
„Dejdi, mori, Dzvezdice devojko,
„Dejdi, mori, mlada ќe te turčam!”
Izgovori Dzvezdica devojka:
„Dejdi, more, care Sulijmane,
„Dejdi, more, mlada ќe me turčiš,
„Ќe me turčiš ako voa svršiš:
„Tatko m’ ima od site seminja,
„Sedumdese i sedum seminja;
„Da si odiš preku sinjo more,
„Dones’ mi ji, posle da me turčiš!”
I mu reče care Sulijmane:
„Dejdi, more, dete Kostadinče,
„Da otideš preko sinjo more,
„Da doneseš od site seminja,
„Da t’ ostavam konjče pozlaќeno.”
Stana dete pa solzi da roni:
„Kak da svršam ovaja rabota?”
Pa go gleda ždrebe pozlaќeno:
„Ne ber’ gajle, dete Kostadinče,
„Toja malce ќe ni bide gajle;
Duri mi se na mojte ramena,
„Ќe najdeme mrava prevatena,
„Toj he svrši ovaja rabota.”
My se turi dete Kostadinče,
My se turi konju na ramena;
Kinisaa po beli drumovi,
Si najdoa mrava ispravena.
Toja bilo caro na mravite,
Toj poveli na site mravite:
Otidoa vo mravarnicite,
Donesoa od site seminja,
Sedumdese i sedum seminja.
Si ji zede dete Kostadinče,
Sedumdese i sedum seminja,
Ji zanese caru od Stambola.
Pa ji veli care Sulijmane:
„Dejdi, mori, Dzvezdice devojko,
„Dejdi, mori, mlada ќe te turčam!”
Izgovori Dzvezdica devojka:
„Dejdi, more, care Sulijmane,
„Dejdi, more, mlada ќe me turčiš;
„Ama ruba prvo da m’ donesiš,
„Da m’ donesiš ruba venčanička
„Od tatka mi preku sinjo more,
„Dones’ mi ja, posle da me turčiš!”
Pa mu veli care Sulijmane:
„Dejdi, more, dete Kostadinče,
„Da otideš preku sinjo more,
„Da doneseš ruba venčanička
„Od tatka ji Dzvezdica devojka,
„Ќe t ostavam konjče pozlaќeno.”
Počna dete pa solzi da roni,
Solzi roni, aj, na konjče zbori:
„Kak da svršam ovaja rabota,
„Da t ostava care od Stambola?”
Izgovori ždrebe pozlaќeno:
„Ušče malce ќe ni bide gajle,
„Ќe svršime i taja rabota;
„Turi mi se na mojte ramena,
„Ќe najdeme garvan prevatena,
„Toj ќe svrši ovaja rabota.”
My se turi dete Kostadinče,
My se turi konju na ramena;
Kinisaa po beli drumovi,
Si najdoa garvan ispravena.
Toja bilo caro na garvani,
Mi ji sobra od seto carstvoto,
I ji pušti preko sinjo more;
Donesoa ruba venčanička
Od kaj tatko Dzvezdica devojka.
Si ja zede dete Kostadinče,
Ja zanese caru od Stambola.
Pa ji zbori care Sulijmane,
Pa ji zbori, mlada da ja turči.
Izgovori Dzvezdica devojka:
„Dejdi, more, care Sulijmane,
„Ušče malce, mlada ќe me turčiš;
„Sea imam ruba venčanička,
„Ama nemam prsteno menenik;
„Toj mi padna vo sinjoto more,
„Ko’ me zede dete Kostadinče:
„Ako mi go pa od more najdiš,
„Ako najdiš, vistina se turčam!”
Pa mu veli care Sulijmane:
„Ajde, dete, dete Kostadinče,
„Da go najdiš prsteno menenik,
„Da go najdiš vo sinjoto more;
„Ako najdiš, konjče ti ostavam.”
Se uvili dete Kostadinče,
Se uvili, pa solzi zarona.
He mu dava konjče pozlaќeno,
He mu dava, i pa go pouči:
„Ne mi plači, ič ne beri gajle;
„Turi mi se na mojte ramena,
„Ќe ojime vo sinjoto more,
„Ќe najdime riba prevatena,
„Ќe ni najde prsteno vo more.”
Vjana dete konjče pozlaќeno,
Otidoa pa na sinjo more
I najdoa riba ispravena.
Taja bila caro na ribite
I ji sobra od seto moreto:
Ko’ na jedno ripčeto malečko,
Go najdoa prsteno menenik,
Kak mu bilo na pašče tureno,
Koga padnal vo sinjoto more.
I go zede dete Kostadinče,
I go zede prsteno menenik,
Go zanese caru od Stambola
I go dade Dzvezdica devojka.
Izgovori care Sulijmane:
„Sea, Dzvezdo, mlada ќe te turčam!” —
„Dojde vreme, mlada ќe me turčiš!
„Ama prvo, po našiot adet,
„Ќe zavriješ jeden kazan voda,
„Da se pikneš, da mi se iskapiš,
„Posle, care, mlada ќe me turčiš!
Pa mu veli care Sulijmane:
„Ajde, more, dete Kostadinče,
„Ti ќe prven vo kazan da s’ pikneš,
„Ti ќe prven da mi se iskapiš,
„Ќe t’ ostavam ždrebe pozlaќeno
Se isplaši dete Kostadinče,
Ќe se svari vo voda zavrena;
Počna dete pa solzi da roni,
I go vide konjče pozlaќeno:
„Ne se plaši, dete Kostadinče,
„Taja dzadna ќe bidne rabota;
„Ko se pikneš vo voda zavrena,
„Jaz ќe dunam studeni zdijovi,
„Ќe izladam voda uzavrena.”
Mi se pikna dete Kostadinče,
Mi se pikna vo kazan na ognjo,
Se iskapi i pa mi izleze.
Izgovori Dzvezdica devojka:
„Dejdi, more, care Sulijmane,
„Sea dojde redo i na tebe;
,;Ajde, care, i ti da s’ iskapčiš,
„Da s’ iskapiš, mlada da me turčiš!”
Togi stana care Sulijmane,
Togi stana, zaval da ne stani,
I mi svleči aljišta zlaќeni,
Mi se pikna vo kazan na ognjo;
Koa vleze vo voda zavrena,
Ušče jedneš ne mi je stanalo,
He se javi veќe na megdana!
I ostana dete Kostadinče,
I si zede Dzvezdica devojka,
I zasedna na carska stolica!
Datoteka:Murat Sipan vinjeta.jpg
