Bolen Doйčin
Popadnala cъrna arapina,
popadnala solunsko livagьe,
mi udrila belana čadara;
tain sakat ot Soluna grada,
'leb im sakat po dve furni 'leba,
i im sakat krava яlo'ica,
i im sakat po bočka rakiя,
i im sakat po dve bočki vino;
na den sakat p' 'uba'a ne'esta,
na nokь lюbit p' edna malka moma,
mi 'i lюbit i mi'i zagubvit.
'Site mi se redum izredi'e,
red padna na mlada Angelina.
Dvorьe metit Angelina mlada,
dvorьe metit gradum sъldzi ronit,
so sъldzi mi dvorьe zavadila.
Я dogleda Bolena Doйčina:
- Aй ti tebe, sestro Angelino!
Щo te tebe nužba doteralo,
dvorьe metiš, gradum sъldzi roniš?
Ali ti se, sestro, zlodealo,
ramni dvorьe, sestro, meteeщi?
Mene bolno, sestro, gledaeщi?
Rani, bolьki, sestro, vъrzeeщi,
i ponadi mene gotveeщi?
- Aй ti tebe brate, Bolen Doйčin!
Ta ne mi se mene zlodealo,
ramni dvorьe, brate, meteeщi,
Mene bolno, brate, gledaeщi,
Rani, bolьki, brate, vъrzeeщi,
i ponadi tebe gotveeщi;
tuku mi se, brate, zlodealo,
popadnala cъrna arapina,
popadnala pod grada Soluna
pod Soluna, solunski livagьe,
mi udrila belana čadara;
i mi sobra starci i popo'i,
na den sakat po dve furni hlebec,
i im sakat krava яlo'ica,
i im sakat po bočka rakiя,
i im sakat po dve bočki vino;
na den sakat p' 'uba'a ne'esta,
na nok sakat p' edna malka moma,
mi 'i lюbit i mi'i zagubvit.
'Site mi se redum izredi'e,
red mi padna, mene ke me zemet.
I govorit Bolena Doйčina:
- Aй ti tebe, sestro Angelino!
Alь to'a te tebe briga našlo?
Evo imam za devet godini,
kъde ležam bolno na postelя;
aй otvori šarena kovčega,
da izva'iš trista lakti platno,
trista lakti platno bambakerno,
da izvъrziš rani ot andžari;
i zemaй mi moя ostra sabя;
evo imat za devet godini,
sabя v rъka ne mi йe fatena,
veke mi йe sabя ъrgьosana,
da я nosiš Umera bičakčia,
da mi ostrit sabя veresia,
ako stanam, skъpo ke mu platam,
ak' ne stanam, alal da mi činit.
I mi stana mlada Angelina,
i mi zede sabя ъrgьosana,
mi otide duri u Umera:
- Aй ti tebe, Umera bičakčia,
me dopratil Bolena Doйčina
da mu ostriš sabя veresia,
ako stanit, skъpo ke ti platit,
ak' ne stanit, alal da mu činiš.
Tog' govorit Umer bičakčia:
- Aй ti tebe, mlada Angelino!
Ak' mi davaš tvoйte cъrni oči,
da ti ostram sabя Doйčino'a.
Se povrati mlada Angelina,
nazad plačeeщi, piщeeщi;
ot daleko Angelina vikat:
- Aй ti tebe, Bolena Doйčina!
Ne mi ostrit Umar bičakčia,
ne mi ostrit sabя veresia,
toй mi sakat moйve cъrni oči.
Йe govorit Bolena Doйčina:
- Ostaй sabя, sestro Angelino,
ostaй sabя na bela postelя
i vlezi mi v temni konušnici
da izva'iš moя bъrza konя;
nosi я u Mitre Pomorяnče
nalbantina, verna pobratima,
da mi koit konя veresia;
ako stanam, skъpo ke mu platam,
kя mu planam žъltici dukadi.
I mi stana mlada Angelina,
i mi vleze v temni konušnici
mi izva'iš negva bъrza konя;
я odnes' u Mitre Pomorяnče
nalbantina, verna pobratima,
da mi koit konя veresia:
- Tak ti boga, Mitre Pomorяnče!
Ako stanit Bolena Doйčina,
kя ti platit konя za koenьe.
I йe velit Mitre Pomorяnče:
- Aй ti tebe, mlada Angelino!
Ako da'aš tvoe belo lice,
tvoe lice kako йesno sъnce,
tvoйte veži kak' morski piя'йci,
tvoйte oči kako cъrno grozьe!
I mi vikna mlada Angelina,
kъršit rъce ot beli kolena,
sъldzi ronit po beli obrazi,
ot obrazi šareni pazu'i,
ot pazu'i šareni skutei,
ot skutei po zemя surova.
Si povodi konя Doйčino'a,
lюto kъlnit mlada Angelina:
- Bog te ubil, Mitre Pomorяnče!
Zaщ' ne ne tъrgna sabя da m' zagubiš,
tuku mene ti me postramoti!
I si tъrgna doma si otide
i mi kažvit bratu si Doйčinu:
- Aй ti tebe, Bolena Doйčina!
Щo mi stori golema stramota
so tvoяta verna pobratima,
щo яdefte, brate, щo piefte,
щo odefte v gori na loenьe;
koga rekof za tvoяta kona,
da я koit, brate, veresia,
Щo mi reče Mitre Pomorяnče:
"Ako da'iš tvoe belo lice,
kя ti koяm konя veresia.$
I se fъrli Bolena Doйčina,
i se fъrli na noga юnačka:
- Aй te tebe, sestro Angelino!
Straf da nemaš, sestro, stram da nemaš!
Aй da zemiš studeno oružьe,
da go da'iš Pletikose Pavle,
da mi miet studeno oružьe.
I mi stana mlada Angelina,
i mi zede studeno oruьe:
- Aй ti tebe, Pletikose Pavle:
me dopuщi Bolena Doйčina,
da mi mieš studeno oružьe.
- Aй te tebe, sestro Angelino!
Čumu ti йe studeno oružьe,
lelь йe bolen Bolena Doйčina!
- Popadnala cъrna arapina,
pod Soluna, solunski livagьe,
mi udril belana čadara;
i mi vikat starci i popo'i,
tain mi sakat po dve furni hleb,
i mi sakat krava яlo'ica,
i mi sakat po bočka rakiя,
i mi sakat po dve bočki vino;
na den sakat po mlada ne'esta,
na nok sakat p' edna malka moma,
i mi 'i lюbit, i mi'i zagubvit,
red mi padna, mene ke me zemat.
Toga velit Pletikosa Pavle:
- Aй te tebe, mlada Angelino!
Alь mi davaš tvoя tonka stava;
stava imaš kako morska tъrska;
da ti miam studeno oružьe.
Ta si zede studeno oružьe,
si otide vo ramni dvoro'i:
- Aй ti brate, Bolena Doйčina!
Ne si imal verni pobratimi,
tuku bile turci nevernici!
Mi posaka moя tъnka stava.
- Aй te tebe, sestro Angelino!
Ubilo 'i moйte pobratimi,
ubilo 'i яdenьe i pienьe!
Otpuщi go platno bambarkeno,
da izvъrziš rani ot andžari.
Go izvъrza mlada Angelina,
mu izvъrza rani ot andžari
i mu dade studeno oružьe.
Toй opasa svilena poяsa,
mi naredi studeno oružьe.
mi я zede sabя ъrgьosana
i mi яvna konя nekoena;
pra'u odit pod grada Soluna,
pra'u odit na bela čadara;
i mi sleze ot bъrzego konя,
mi izvade sabя diplenica,
mi zagubi cъrna arapina
i so nego žъlta evreina.
I si яvna svoя bъrza konя,
gla'a klade na konя pred sebe,
i mi vъrvit vo srede Soluna.
Щo go vide, 'se mi se začudi:
- Щo ke bidit ova čudno čudo!
Ovoй юnak kak suvo drevo,
lice imat, kako vosok preceden,
щo mi stori golema unera!
Юnak bilo, юnak ke da bidit!
Ne mu trebvat cъrkvi manastiri,
da'i pra'it, dobro da im činit!
Mi pomina po srede čaršii
i poйde pri Umer bičakčia:
- Aй ti tebe, Umer bičakčia!
Ti ne ostriš sabя veresia,
щo йe sakaš na moяta sestra,
щo йe sakaš neйdzinite oči?
I mi tъrgna sabя diplenica,
mu я zede nego'ata glava.
I poйde pri Mitre Pomorяnče:
- Aй ti tebe, Mitre Pomorяnče,
Pomorяnče, verna pobratima,
щo te imaf koй moй cъrni oči,
щo йe ova golema stramota,
щo mi stori na moяta sestra!
I mu zede nego'ata glava.
I poйde pri Pletikosa Pavle,
mu я zede i nego'a glava.
Doma odit, ot daleko vikat:
- Otvori mi, sestro Angelino!
otvori mi naši viti porti,
posteli mi šarena oda'a
i baraй mi sveщi i lambadi,
donesi mi popoй zakonici,
щo sakaše, sestro, 'se ti svъršif,
kя se delit duša ot snagava.
Da ne žalяš, sestro, da ne plačiš,
tuk' da zemiš svirci, daboani,
ta da storiš golema donamba.
I mi stana sestra Angelina,
mi otvori nivni viti porti
uplašena, mošne ustrašena;
koga vide gla'a ot arapa,
go pregъrna mlada Angelina,
go odnese v šarena oda'a.
Kolko legna na meka postelя,
tъrgna duša Bolena Doйčina;
duri sestra mu zapali sveщa,
dade duša Bolena Doйčina.
Se sobra'e starci i popo'i,
mi klado'e svirci daboani,
щo mi bi'e tri dni i tri nokьe.
